Pomoč na domu je tisto tiho, a ključno ravnotežje med samostojnostjo in podporo. Gre za obliko socialne oskrbe, namenjeno ljudem, ki zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti ne zmorejo več sami opravljati vsakdanjih opravil, a kljub temu želijo ostati v svojem domačem okolju – med stenami, ki jih pomirjajo, predmeti, ki jih spominjajo na preteklost, in ljudmi, ki jim dajejo občutek pripadnosti.
Zakon o socialnem varstvu (ZSV), ki v 13. členu določa, kaj storitev pomoči na domu pomeni, poudarja, da je bistvo te storitve zagotavljanje osnovnih pogojev za človeka, da lahko dostojno in varno ostane v lastnem domu. Ne gre le za pomoč, temveč za ohranitev življenjskega sloga, občutka nadzora nad lastnim življenjem in preprečevanje socialne izključenosti.
Pomoč na domu ni privilegij, temveč pravica – utemeljena v skrbi za ranljive skupine naše družbe in zakonsko urejena kot del javne mreže socialnovarstvenih storitev. Storitev je sofinancirana s strani občine, v kateri oseba prebiva, uporabnik pa – glede na svoje dohodke – prispeva del stroškov. Tak model financiranja zagotavlja, da pomoč doseže tudi tiste, ki bi si je sami morda ne mogli privoščiti, a jo najbolj potrebujejo.